Connect with us

Iskalnik politeia.si

Aktualno

29. 7. 1991: Pokazatelj, da se v Demosu dogajajo razpoke

Devetindvajsetega julija se je nadaljevala seja sveta Demosa, ki je po mnenju njenih protagonistov verjetno ključno vplivala na prihodnjo sliko slovenskega političnega prostora. Po razglašeni samostojnosti in dobljeni vojni je namreč šibko vezivo, ki je povezovalo stranke Demosa, začelo popuščati, seja pa je to dejstvo popolnoma razkrila. Dr. France Bučar, tedanji predsednik parlamenta, je v knjigi Čas velikih sprememb korake na poti do razpustitve Demosa orisal kot »nadaljevanje stare politične delitve na temelju svetovnega nazora, ki je bila v osvobodilnem dogajanju prehodno potisnjena v ozadje«, in se spraševal, ali je bilo nadaljnje sodelovanje zaradi idejnih razlik med udeleženci res nemogoče.

(V Demosu so se začele dogajati razpoke (na fotografiji posvet Demosovih poslanskih klubov januarja 1991 v Poljčah). | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Eden od začetkov konca

Za zaprtimi vrati se je sešel svet Demosa, na katerem so sodelovali predsedniki in vodje poslanskih skupin šestih strank, ki so sestavljale Demos. Peturni sestanek je sledil prvi seji, ki je potekala 25. julija, in je bil namenjen obravnavi tako imenovanega predloga rošade, ki ga je pripravil Peter Jambrek, na seji pa ga je predstavil tedanji obrambni minister Janez Janša (šele v Osamosvojitveni vladi Janša potrdi, da je šlo dejansko za Jambrekov predlog, op. a.). Predlog je predvideval, da bi se Bučar s položaja predsednika parlamenta umaknil na ustavno sodišče, predsednik vlade Lojze Peterle pa bi svoje mesto prepustil Igorju Bavčarju ter prevzel izpraznjeni položaj predsednika parlamenta. V novo vlado bi povabili tudi dr. Jožeta Pučnika in dr. Janeza Drnovška. Po zapisu v knjigi Premiki, je Janša s svojim predlogom želel utrditi Demos, saj je bilo »že pred volitvami mogoče slutiti nekatera huda trenja v odnosih med prvaki Demosovih strank … do vojne smo takšen položaj nekako trpno prenašali, saj smo imeli pred seboj skupen cilj, zavoljo katerega ni bilo težko postoriti te ali one stvar … po končani vojni in po sklepu o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije pa se je položaj korenito spremenil … vse skupaj je bilo zelo skrb zbujajoče.«

Zapisnik tega sestanka, ki je na voljo v knjigi Osamosvojitvena vlada, razkriva, da so se udeleženci sestanka sicer strinjali, da je rekonstrukcija vlade potrebna, a se nikakor niso mogli zediniti, ali bi bila popolna zamenjava res pravi korak. Pučnik je poudaril nujo po reorganizaciji gospodarskega sektorja vlade, vprašanje spora med Peterletom in dr. Dimitrijem Ruplom ter očital vladi slabo komuniciranje z javnostjo. Janša je utemeljeval, da bo politična kriza hujša, če ne bodo učinkoviteje delovali, Ivan Oman pa je nasprotoval, saj bi prav menjava predsednika vlade ali parlamenta sprožila krizo. Rupel je ponujal odstop, če je njegov spor s Peterletom res največja težava, Peterle pa je Janši dejal, da gre za deljenje vojnega plena, in očital, da se stranke v Demosu ne držijo sprejetih zavez. Tri stranke so Janšev predlog podprle (Socialdemokratska stranka Slovenije, Zeleni Slovenije, Slovenska demokratična zveza), tri pa ne (Slovenski krščanski demokrati, Liberalna stranka, Slovenska kmečka zveza). Na koncu so salomonsko sklenili, da mora delovna skupina v kateri so bili predsednik sveta Demosa Pučnik, predsednik vlade Peterle, predsednik parlamenta Bučar in predsednik poslanskega kluba Demosa Franc Zagožen pripraviti konkretnejši predlog za rekonstrukcijo vlade.

Poznejše interpretacije sestanka se med protagonisti razlikujejo, verjetno pa drži ocena Rosvite Pesek, da je bil s predlogom o rekonstrukciji zabit prvi žebelj nezaupanja v medsebojne odnosekar se je odrazilo v izglasovani konstruktivni nezaupnici Peterletu, ko se je tudi s pomočjo strank Demosa na vrh vlade zavihtel Drnovšek. Janša je v Premikih zapisal, da so njegovo diagnozo stanja sicer sprejeli, v terapijo pa niso privolili. »Predsednik Peterle se ni zamislil nad tem, da je izgubil podporo treh strank, in je skušal delati naprej, kot da se ni nič zgodilo.« Spomenka Hribar se v knjigi Slovenija in pika spominja, da sta s Tinetom na sekretariatu za obrambo Janšo uro in pol prepričevala, naj tega predloga ne predstavi, ker je škodljiv navznoter (javnosti bi predstavili svojo neenotnost) in navzven (mednarodna podpora), ter ocenila, da bi Demos brez teh nesrečnih dogodkov lahko obstal. Igor Bavčar o predlogu, da bi postal predsednik vlade, poprej sploh ni bil obveščen, Rupel pa se v isti knjigi spominja, da je bil Bučar blazno besen, saj je mislil, da se ga hočejo odkrižati. Rupel je v intervjuju prav tako dejal, da mu je Janša pred časom rekel, »da je še danes jezen na Jambreka, ker ga je s to idejo ‘nategnil’«. Peterle in Oman sta, sodeč po intervjujih v Osamosvojitveni vladi in Slovenija in pika, vzrok za predlog rošade videla v dejstvu, da liberalni del Demosa nikakor ni prenesel krščanskih demokratov na čelu vlade, predlog pa da je bil v času, ko se je iz pušk še kadilo, res neokusen. Peterle je v Slovenija in pika dejal tudi, da se v okoliščinah, ki so sledile, niso mogli več dogovoriti nič zares programskega ter da je vrč počil. Vsi protagonisti pa so se strinjali v oceni, da je bil razpad Demosa, ki je sledil nekaj mesecev pozneje, napaka in da bi bila Slovenija danes videti močno drugače, če bi se bili sposobni dogovoriti o nadaljnjem sodelovanju.

Poleg sestanka, ki je zaradi tajne narave sprožal veliko ugibanj v dnevnem časopisju, je slovensko javnost zaposlovalo tudi umikanje vojaške opreme jugoslovanske armade iz vojašnic. Iz vrhniške so denimo umaknili prve enote tankovske brigade: 29 oklepnih vozil in 25 tovornjakov so z vlakom preko Logatca odpeljali v Banjaluko.

Moskovski vrh SZ in ZDA

V Moskvi sta se srečala voditelja Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, Mihail Gorbačov in George H. W. Bush. Osrednji dogodek vrha je bil podpis sporazuma Start o 30-odstotnem zmanjšanju strateške jedrske oborožitve obeh držav. Sporazum so pripravljali kar devet let, srečanje pa so zaradi zavezanosti k razoroževanju in sporočil miru poimenovali kot prvo srečanje po koncu hladne vojne.

Avtor: Marko Balažic

Viri in literatura:

Delo, 30. 7. 1991.

Večer, 30. 7. 1991.

Slovenec, 30. 7. 1991.

Bučar, France. Čas velikih sprememb, Radovljica: Didakta, 2011.

Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada – Kako so gradili državo (1. ponatis), Celovec: Mohorjeva družba, 2012.

Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988 – 1992 (3. dopolnjena izdaja), Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.

Balažic, Marko, Furlan, Boštjan, in Peterle, Ožbej. Slovenija in pika!, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.

 

 Vir: gov.si/slovenija30 UKOM

 

Komentirajte prispevek

Leave a Reply

Za komentiranje se morate prijaviti.

Več vsebin

Tuja politika

Očividci so nam sporočili, da so danes ob 21:00 uri opazili približno 15 polno opremljenih policistov, ki so peš drveli mimo Pizzerije Foculus v...

Aktualno

»Gospod premier, to ni vaš polfinale – ker to ni vaša Slovenija. Naša je!« takole je naslov članka v Ekipi, napisal ga je Andrej...

Aktualno

Zanimiv članek je bil včeraj na 24UR, o vladi in njeni promociji za cepljenje. No, bolj natančno, na 24UR so znova prali UKOM. Vsi...

Aktualno

Ali ste opazili kako naši mediji poročajo? Kako manipulativno ljudem servirajo novice? Slabo postrežejo najprej, o dobrem skoraj ne poročajo, to leti predvsem na...